Če bi bilo resno, bi mi nekaj dali
Avgusta sem bil na preventivnem pregledu. Nič posebnega, nič me ni bolelo, šel sem, ker se to pač spodobi. Odšel sem od tam s številko, ki mi ni bila všeč.
Holesterol visok. Konkretne vrednosti tukaj ne bom napisal in za to imam dober razlog — čez trenutek ga boste razumeli. Nihče mi ni ničesar predpisal, nihče me ni poklical nazaj. Dobil sem list s številkami in tišino okoli njih.
V dveh dneh sem imel pripravljeno obrambo
Zanimiva ni ta številka. Zanimivo je, kaj sem naredil z njo.
V dveh dneh sem imel v glavi seznam. V službi prehodim petnajst tisoč korakov, čez cel dan mi jih nabere čez dvajset tisoč. Vsako jutro vadim jogo, tristo petinšestdeset dni v letu, brez izjeme. Od januarja do konca aprila imam vsako leto štiri mesece strogega režima — brez alkohola, dva meseca brez mesa, zadnji obrok ob šestih zvečer. Da, preostanek leta si privoščim kozarec vina, a ne vsak dan, in tega nikoli nisem imel za problem.
Vsaka točka na tem seznamu je resnična. In vseeno ga nisem sestavil zato, da bi kaj razumel. Sestavil sem ga zato, da bi imel mir.
Na konec sem dodal še en stavek, najboljšega od vseh: če bi bilo resno, bi mi nekaj dali.
Natanko tako razmišlja polovica moških, ki jih poznam. Morda tudi vi.
Dve ženski, ista številka, dva nasprotna konca
Moja mama je tehtala petdeset dva kilograma. Vse življenje se je gibala, težkih mastnih jedi ni jedla — visok holesterol pa je imela vedno. Umrla je za rakom. Za nečim, s čimer ta številka ni imela nič skupnega.
Tudi moja babica se je vse življenje gibala. A jedla je po starem, na masti, tako kot se je takrat kuhalo. Visok holesterol je imela tudi ona — vedno. Doživela je skoraj devetdeset let.
Ko sem to takole zapisal eno za drugo, se mi je zdelo kot dokaz. Dve ženski, tri generacije, ista številka in popolnoma nasprotna konca — in človek bi si zaželel iz tega sklepati, da je vseeno.
Ni. In to je edino mesto v tem besedilu, kjer želim biti povsem natančen: dva človeka nista dokaz. Visok holesterol ni sodba niti prerokba, je verjetnost — verjetnosti pa ni mogoče potrditi niti ovreči na dveh ljudeh iz ene družine. Če bi to šlo, nihče ne bi potreboval medicine, dovolj bi bile družinske zgodbe. Moja babica ni ničesar dokazala. Imela je le srečo, gene, ali oboje.
Kar iz naše družinske zgodbe resnično izhaja, je veliko skromnejše: v naši družini imamo to vsi. Tudi vitki. Tudi tisti, ki so se gibali. Ta številka pri nas očitno ni nagrada za vedenje niti kazen za grehe — meni pa je trajalo petdeset let, da sem to dojel.
Štirje meseci poštenega dela, ki ga nikoli nisem izmeril
Ko sem se s tem ukvarjal, sem se domislil še ene stvari — in ta me žalosti bolj kot sam rezultat.
Ta štirimesečni režim izvajam vsako leto. Štiri mesece brez alkohola, dva brez mesa, večerja ob šestih. To je kos dela in ga opravljam pošteno.
In niti enkrat — niti eno samo leto — si nisem dal odvzeti krvi pred njim in po njem.
Danes imam torej v rokah eno samo številko iz avgusta in ob njej nobene zgodovine. Ne vem, ali je to moja običajna številka ali izjema. Ne vem, ali mi ta režim s holesterolom kaj naredi, ali nič. Štiri mesece discipline vsako leto in ničelen odgovor na vprašanje, ali je to sploh smiselno.
Večina ljudi je na tem enako. Merimo se enkrat na nekaj let, dobimo en posnetek in ga beremo kot sodbo o svojem značaju. Pa je vendarle le posnetek. En dan, eno jutro, en odvzem.
Rekel sem si, da bom dodal tai chi
Res. To je bila moja prva prava reakcija na tisti papir. Ne vprašanje, kaj ta številka pomeni. Ne „vprašal bom ob naslednjem obisku”. Odločitev, da bom zjutraj imel jogo in zvečer dodal tai chi.
To ni slaba odločitev. Dodatno gibanje ni še nikomur škodilo, jaz pa to res rad počnem.
Ampak ko to zložite eno za drugim — dvajset tisoč korakov, joga vsak dan, štirje meseci razstrupljanja, babica na masti do devetdesetih, in če bi bilo resno, bi mi nekaj dali, in mimogrede še dodam tai chi — potem to preneha izgledati kot zdrav življenjski slog in začne izgledati kot nekaj drugega.
Izgleda kot nekdo, ki zelo marljivo obhaja eno kratko vprašanje.
Nočem iz tega delati nauka in vam ne bom govoril, kaj morate storiti s svojim rezultatom. Moja slika ni vaša slika — jaz imam svojo družinsko zgodovino in svojega zdravnika, ki jo pozna štirideset let, vi pa imate svojo in svojega. To številko zna prebrati le tisti, ki pozna ves preostanek.
Pišem to zato, ker me je presenetilo, kako preprosto je bilo. V dveh dneh, brez ene same laži, samo iz samih resničnih stavkov, sem si zgradil razlog, zakaj se mi ni treba s ničemer ukvarjati. In če si tega ne bi zapisal na papir tako, kot to zdaj berete, tega sploh ne bi opazil.
Ne vem, kaj moja številka pomeni. Zaenkrat pomeni le to, da zanjo vem. In naslednje leto si jo bom končno dal izmeriti pred januarjem in po aprilu — da bom namesto ugibanja imel dve številki.
To je vse, kar sem se doslej naučil iz tega preventivnega pregleda.
Če vas je ta razmislek pripeljal do vprašanja, kaj holesterol pravzaprav pomeni in kaj se z njim da resnično narediti, smo o tem napisali tudi stvaren članek: Cholesterol po päťdesiatke (v slovaščini).
To je moj osebni pogled, ne zdravniški nasvet — kaj storiti s svojo številko, vam bo najbolje povedal vaš zdravnik, ki pozna vašo zgodovino, ne tuje besedilo na internetu.
— Michal
Newsletter
Nové články priamo do vašej schránky
Raz–dvakrát týždenne zrozumiteľný článok o zdraví po päťdesiatke. Žiadny spam, žiadny predaj — odhlásiť sa viete kedykoľvek.
